Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Medtem ko se bo slovenska hokejska reprezentanca pred prijateljskim turnirjem v Edinburgu danes zbrala na Bledu, se ob prekinitvah ligaških tekmovanj v tem tednu začenjajo zbori tudi za izbrane vrste, ki bodo v februarju tekmovale na olimpijskih igrah. Med njimi tudi za gostiteljico Italijo, katere barve bo branil član ljubljanske Olimpije.
Ne samo zato, ker bo na prihajajočih olimpijskih igrah na severu Italije edini iz kadra Olimpije (v danski reprezentanci presenetljivo ni prostora za enega najboljših posameznikov lige ICE, Nicolaia Meyerja), zgodba kanadskega napadalca Alexa Petana je zanimiva tudi zaradi družinskega ozadja. Oče 33-letnika je namreč prihajal iz Brežic, tako da bi ga kaj lahko videli tudi v dresu slovenske reprezentance.
Toda mož, rojen v Delti v bližini Vancouvra, v provinci Kanadska Kolumbija, je kmalu po klubski selitvi iz Severne Amerike v Evropo prejel klic iz Italije, domovine njegove mame in njenih sorodnikov. Le leto potem, ko je v sezoni 2017/18 prvič zaigral v ligi ICE v dresu Bolzana, je bil že vpoklican v izbrano vrsto azzurrov.
A kot nam je razkril poznejši član nemškega Iserlohna, madžarskega Fehervarja, južnotirolskega Pustertala, od te sezone pa napadalec ljubljanske Olimpije, je o odločitvi za italijanski potni list odločala le hitrost. “Preprosto so vas prehiteli, če bi klic iz Slovenije prišel prej …” nam je dejal.
Po osmih letih nastopanja za naše zahodne sosede pa ga zdaj čaka vrhunec – krstne olimpijske igre. “Ponosen in hvaležen sem za to priložnost,” ne skriva zadovoljstva 175 centimetrov visoki napadalec, ki ga v Ljubljani že celo sezono spremljata žena Ashley in enoletni sin Beckham.
Intervju: Alex Petan
Rojeni ste bili v Kanadi, a kmalu po vašem prihodu v Evropo, ko ste bili član Bolzana (v sezoni 2018/19), ste začeli igrati za italijansko reprezentanco. Toda vaš oče Franc je iz Brežic.
Ja, moj oče je bil rojen v Brežicah, le uro stran od Ljubljane. Od tam prihajajo moje slovenske korenine. Družina po mamini strani pa prihaja iz Južne Italije, iz Kalabrije. Pred desetimi ali enajstimi leti sem dobil priložnost, da dobim evropski potni list. Verjamem, da je bilo lažje dobiti italijanskega kot slovenskega. Po zaključenem študiju se mi je ponudila priložnost, da zaigram za Italijo, dobil sem klic. In tako sem postal del italijanske izbrane vrste.
Z italijanskim delom družine še ohranjate stike?
Večina se je preselila v Kanado, že stari starši so med mojim odraščanjem živeli v Vancouvru. Nekaj družinskih članov pa je še naprej v Italiji in Sloveniji, a so se preselili v druge dele teh držav. Zaenkrat še nisem imel časa in priložnosti, da bi jih obiskal.
Je obstajala možnost, da bi takrat vzeli slovenski potni list in zaigrali za Slovenijo?
Ja, seveda. A za italijanskega sem se odločil, saj sem prejel nekaj telefonskih klicev tamkajšnjega strokovnega štaba. Hitro so mi predstavili idejo, da bi igral za Italijo. To je bila zame, sploh v prvem letu po zaključku fakultete, zelo velika stvar. Po desetih letih igranja v Evropi se zavedam, da bi se takrat lahko obrnilo tudi drugače, da bi lahko prejel tudi slovenski potni list. A očitno so Italijani takrat premagali Slovence (smeh). Če bi klic iz Slovenije prišel prej …
Pa govorite italijansko?
Ja, ne povsem tekoče, a kar dobro. Zelo dobro razumem vse, kar poslušam. V tej sezoni igram za Olimpijo, zato italijansko ne govorim dnevno in sem malce izgubil. Zato se je med reprezentančnim premorom še toliko lepše vrniti v ekipo in se ves teden pogovarjati v italijanščini. Letos bo tega med olimpijskimi igrami še več, dva oziroma slabe tri tedne.
Kaj pa slovenščina?
Govorim zelo malo, saj je zelo težka. Skušam si kaj zapomniti. Trudim se ves čas spraševati po slovensko, toda res je zahtevno. Govorim še angleško, francosko, italijansko … Hitro kaj pomešam. Osnove znam, za kaj več pa bi potreboval veliko več časa.
V italijanski izbrani vrsti je kar nekaj hokejistov iz Severne Amerike, ki imajo dvojno državljanstvo.
Kar nekaj fantov ima kanadski in italijanski potni list, nekaj pa jim ima tudi ameriškega in italijanskega. Zato bo tudi nekaj več angleščine, a se vedno trudim govoriti italijansko. Zelo je zabavno. Ponosen sem, da lahko igram za Italijo.
Je bilo za preboj v ekipo treba igrati res na visoki ravni?
Imamo kar veliko hokejistov, sploh mlada generacija je zelo močna. Sam sem že med najstarejšimi igralci v zasedbi. Mlajši se zelo dobro razvijajo, nekaj jih je že zdaj zraven. Prihodnost italijanskega hokeja je zelo svetla, potrebujemo le še nekaj časa. Hvaležen sem za priložnost, obenem pa se veselim, kako bo v naslednjih letih.
Je bil pritisk dobrih individualnih predstav v smislu priložnosti za OI prisoten že na začetku sezone?
Že odkar je postalo uradno, da bo Italija gostila igre, je bilo jasno, da bo zraven kot gostiteljica tudi hokejska reprezentanca. Postalo je realno, da izpolnim življenjske sanje. A v zadnjih mesecih je ta misel nekje v ozadju, med sezono se seveda želiš izkazati v klubskem dresu. Zdaj pa, ko se olimpijske igre bližajo, si na priložnost še toliko bolj osredotočen.
Kaj pa pričakujete od olimpijske izkušnje? Za vas bo to debi na igrah pod petimi krogi, v domači državi.
Govoril sem z nekaj soigralci pri Olimpiji, ki so v prejšnjih letih igrali na olimpijskih igrah. Seveda je vsakič drugače, saj je prizorišče v drugi državi. Pravih pričakovanj nimam, želim le uživati vsak trenutek. Zelo sem hvaležen, da sploh imam to priložnost. Res se že veselim začetka.
Italijani bodo pred olimpijskim turnirjem odigrali še prijateljsko tekmo z Nemčijo, v Milanu pa jih nato v skupini B čakajo tekme s Švedsko (11. 2. ob 21.10), Slovaško (13. 2. ob 12.10) in Finsko (14. 2. ob 16.40). Za Italijo bo to sicer jubilejni deseti nastop na ZOI, a prvi po dvajsetih letih in domačih igrah v Torinu (2006).
Dobro poznate italijansko kulturo in Italijane. Kaj lahko pričakujemo od Italije kot gostiteljice?
Fantastična dobra dva tedna. Glede dvorane v Milanu je bilo kar nekaj negativnega medijskega poročanja, a govoril sem z ljudmi, ki so bili tam v zadnjih tednih. Ledena ploskev je čudovita, urediti je treba le še nekaj podrobnosti. Dobre stvari sem slišal tudi o olimpijski vasi. Italijani morda niso vedno najhitrejši glede urejanja stvari (smeh), toda na koncu je kakovost tista, ki odtehta.
Igre bodo sicer razpršene po vsej severni Italiji. Bi si želeli več prizorišč na enem mestu?
Meni se to zdi dobro. Na ta način bo lahko Italija predstavila vse svoje adute, Cortina s čudovitimi gorami v okolici je lep primer tega. Razdalje so seveda velike, tako da na žalost ne bomo mogli videti še kaj drugega kot tekme v Milanu, a se veselim celotne izkušnje. Vsako prizorišče pa bo na svoj način lepo, za to ni skrbi.
V ligi ICE ste že igrali za Bolzano, Fehervar in Pustertal. Letos pa Olimpija. Zakaj ste se odločili za Ljubljano in kako se počutite tukaj po slabe pol leta?
Počutim se zelo dobro. Liga ICE je zelo unikatna, saj združuje štiri različne države in kulture. Sam sem okusil tri od teh. V Ljubljani je zelo zabavno. Zaradi očeta in slovenskih korenin je bil podpis z Olimpijo zelo poseben. Zabavno je živeti v napol domači kulturi, vidim veliko podobnosti z mojim odraščanjem v Kanadi, kjer smo se držali nekaj slovenskih tradicij. Srečen sem, da lahko vsaj eno leto živim tukaj. Klubsko smo imeli zaenkrat veliko uspeha, veselim se olimpijskih iger, potem pa še končnice z Olimpijo. To je vedno najboljši del sezone.
Kaj vas je v Sloveniji in pri Slovencih presenetilo?
Morda to, kako zelo prijazni so. Kako zelo sprejmejo tudi tujce in so nam pripravljeni pomagati. Ne samo ljudje okrog nas, temveč vsi, tudi ko na ulicah vprašaš za smer ali v restavraciji karkoli. Vsi se trudijo komunicirati v angleščini, tudi če morda ne znajo preveč dobro. Počutim se dobro sprejetega, v drugih kulturah ni vedno tako. To je res velika vrednota.
V Milanu boste edini iz kluba. Ste se kaj pohvalili pred ostalimi fanti?
Ne, sploh ne. Še enkrat, res sem hvaležen za to priložnost. V ekipi imamo kar nekaj fantov, ki so to že izkusili. Nicolai Meyer za Dansko in kar nekaj Slovencev. Govorili smo o njihovih izkušnjah, veselim pa se, da bom lahko po vrnitvi v Ljubljano spregovoril še o svojih.
Kmalu zatem pa sledi zaključek klubske sezone z Olimpijo. Česa si želite?
Nikoli si nisem želel ničesar manj kot osvojitve prvenstva. Ko igramo svoj najboljši hokej, lahko tekmujemo z vsemi ekipami v ligi. Veselim se četrtfinalnih tekem proti komurkoli, letos nismo nikoli izgubili večkrat kot trikrat zapored. V seriji na štiri zmage se obeta pravi “pasji spopad”. Presegli smo že lanski izkupiček. Upam, da lahko tudi v končnici dosežemo kakšen rekord.
Kako bi se bilo pomeriti proti Pustertalu, nekdanjemu klubu, ki je Olimpiji v zadnjih dveh sezonah preprečil nastop v četrtfinalu?
Vedno je poseben občutek, ko igraš proti nekdanjemu klubu. To bi bilo zelo zabavno. Izziv. A malo moramo še počakati, da vidimo končno lestvico in kdo bo naš nasprotnik. Ne glede na to pa je hokej v končnici tisto, kar vsi čakamo: igralci, navijači, klubi. Komaj čakam, da se začne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!